Novice Retro konzole

Retro wars  

Game Over ?  

Večina med vami se verjetno niti ni srečala s prvimi ob-televizorskimi napravami za zabavo , ki jih je izdelovalo skoraj vsako podjetje ki se je spoznalo na elektroniko, in so imeli večinoma eno ali samo nekaj iger vgrajen že v aparat sam , pa še te so bile bolj ali manj klon znamenitega ponga, kjer si odbijal žogo (no, kocko) na drugo stran ekrana ... bil je mir in dovolj prostora za vsako podjetje, ki si je želelo kos pogače iz zaslužka z novotarijo ....

      ...vsaj tako je bilo do prihoda znamenitega Atarija VCS (kasnjeje preimenovanega v 2600 ), ki je dejansko postavil standarde za igralne konzole z uvedbo menljivih kasetk, in trgu bolj ali manj dominiral ... bil je čas obilja za razvijalce iger , kaviar in šampanjec sta tekla v potokih za mulce ki so delali pri Atariju ...

   Atari VCS ,  (2600) , popularno imenovan »woody«  

 

...igričarstvo je bilo v strmem vzponu, zaslužki nori in nihče ni vedel , kako daleč lahko sežejo ...   ..

vse do usodnega leta 1982 , ko se je vase zaverovanemu Atariju zdelo pametno, da pomembno franšizo za takrat popularen družinski ZF film E.T. ( o vesoljčku na obisku na zemlji) dokonča v zgolj pet in pol tednih z enim človekom do božiča, ko je nakupov največ ...

ker se je pričakovalo, da bo ravno ta igra pospešila prodajo sicer uspešne Atarijeve konzole , so jih izdelali bistveno več kot je bilo konzol sploh prodanih ...kljub dobri prodaji igre ( takrat seveda še ni bilo ocen na internetu) jih je neprodanih ostalo skoraj 4 miljone , katere so zakopali v puščavi ( in leta 2013 našli ) da bi prikrili sramoto nad slabo izvedbo igre ...

skoraj čez noč je tako v letu 1983 padel trg iger in ni bilo videti, da bodo igre postale kaj več kot samo še ena zanimivost , ki jo je čas pojedel ...

VZPON VZHODA

Atari seveda ni lastnoročno povzročil padca igričarskega trga, hiperprodukcija iger je pomenila tudi slabo kvaliteto iger - ET je bil zgolj en od žebljev v krsto igričarski industriji.

Vzhod pa je bil odločen da napade propadli ameriški trg domače video zabave in ne ponovi napake .

Nintendo

Že davnega leta 1889 je majhno podjetje iz Kyota pričelo  izdelavo in distribucijo hanafuda kart , nekakšnega Taroka, in skozi čas imelo vzpone in padce, nekaj časa celo proizvajalo sesalce ;) Leta 1965 se jim je pridružil znameniti Gunpei Yokoi, kreator Gameboya ,  takrat še kot vzdrževalec . V glavnini pa so igralne karte zamenjali za igrače .  Na trg video naprav so vstopili dokaj kmalu , sprva v sodelovanju z ameriškim Magnavoxom, s katerim so razvijali svetlobno pištolo kot dodatek za Odyssey, prvo komercialno video konzolo z menljivimi vezji. V dveh letih so postali glavni distributer Magnavoxa za Japonsko.

Seveda so uspehi v prodaji vzpodbudili razvoj, in leta 1981 je bila izdana legendarna arkadna igra Donkey Kong znamenitega Shigeruja Miyamota , začeli pa so se zelo uspešno tudi spogledovati tudi z mobilnim trgom s serijo malih konzol Game&Watch .

Leta 83 je bila tako na Japonskem lansirana prelomna konzola  Famicom (krajše za Family computer) , ki seveda ni bila brez težav , zato so vpoklicali vse konzole s polic zaradi napake na vezju in jo kasneje uspešno odpravili ... za ameriško distribucijo so se prej dogovarjali s takrat še uspešnem Atarijem , ki pa zaradi težav pri pravicah za Donkey Kong ni maral slišati o tem ... in kasneje zgorel v svojem ognju in odnesel večino zaželjenega bogatega ameriškega trga iger s sabo .

Nintendo bi bil skoraj  najpomembnejši igralec, če ne bi bilo drugega , modrega samuraja ;) 

Zanalašč drugačen  

Trg elektronske domače zabave je bil koncem 80 zanimiva panoga , in seveda se je za kos pogače potegovalo več podjetij. Niti zlom največjega trga ni odvrnil pogumnih, da ne bi zopet poskusili.  

SEGA  

Leta 1940 ustanovljeno podjetje Standard Games na Hawaijih se je ukvarjalo z zabavnimi aparati  na kovance za zabavo v vojaških bazah in kmalu po vojni našlo trg tudi v bazah okupirane Japonske. Zaradi prepovedi takih naprav s strani vlade ZDA je sedež preseljen v Tokyo, kjer so spremenili ime v Service Games in pričeli aparate dobavljati tudi ostalem prebivalstvu.

V letu 1960 so ime skrajšali na SEGA . Najbolj pa so prosperirali v zlati dobi arkadnih avtomatov .   Kljub stanju  trga domačih video iger je bilo preveč vabljivo, da ne bi sodelovali v tekmi . Trgu so predstavili SG-1000, leta 86 pa Sega Master sistem , ki je bil na papirju boljši stroj od takrat že uveljavljenega NESa (kot se je Nintendov Famikom imenoval v preostanku sveta), pa mu agresivna kampanja Nintenda in lasten slab marketing nista dala dihati . Master sistem je bil kljub temu uspešnica v Evropi, Avstraliji in Braziliji in še dolga leta prodajal igre zanj ...  

     

S predstavitvijo 16 bitnega modela Genesis leta 89 (oz. Mega Drive, kot je znan v Evropi) v Severni Ameriki je Segin  ameriški oddelek začel neusmiljeno gonjo nad Nintendom z znamenitim sloganom »Genesis does what Nintendon't » in uvedbo znamenite maskote ježka Sonica v določenem trenutku obvladoval 65% tako zaželjenega trga .... vojna konzol je bila sprožena!  

Nintendo je svojimi znamenitimi ikoničnimi liki ostal pokončen. Mario, Zelda in Metroid so franšize , ki jih pozna vsak igričar in jih Nintendo ljubosumno hrani za svoje naprave . Bil je toliko drugačen, da je konkurenci zmogel parirati  . Za med je šel njegov 89 leta izdan Gameboy , ki je dominiral trgu ročnih konzol kljub poskusom drugih (Atari Lynx l. 89 , Sega Gamegear . 91 ) . Leta 91 izdajo še 16 bitni Super Famikom oz. pri nas znan kot SNES... v svoji drugačnosti je včasih malo tudi zašel (Virtual Boy l. 95 , slika spodaj, vsega 22 iger, od tega samo 14 izven Japonske ),  a to ni omajalo njegovega slovesa kvalitetnega izdelovalca iger.   

Za ovinkom pa je že bil nov medij, ki bo na novo premešal karte – kompaktni disk ali po domače CD, ki je prinašal za takrat neverjetne količine shranjevanja podatkov ...

 

 Kača na prsih  

Četrta generacija konzol je do konca  razvnela vojno konzol , Nintendo je vodil na Japonskem , Sega na evropskem trgu , oba sta pa , kljub mnogo kasnejšemu izzidu SNESa , bila blizu skupaj na najbolj zaželjenem trgu Severne Amerike. Segin Genesis je bil kar 4 leta dlje v prodaji in zgolj želja po razvoju nove konzole je omogočila Nintendu , da je svojo konzole na koncu prodal v večjem številu . Genesis se je z dodatki poskušal obdržati v prednosti , a to ni prineslo zaželjenih uspehov ... čas je bil za nov medij in večji preskok .  

 

CD doba  

Že decembra 1988 je tako na japonskem bil na voljo dodatek NECov TurboGrafx –CD za samo 399,99 $ ( seveda brez igre , slika spodaj ) ter tri leta kasneje MEGA-CD za Sego .   Dodatki in mediji so bili v tem času še zelo dragi, zato prodaja seveda ni stekla kar čez noč . Prodaja 16 bitnih sistemov je bila še vedno solidna, saj je bilo do takrat prodanih že ogromno konzol  ( končne številke za Genesis in SNES so presegale po 40 miljonov enot ).  

 

Nintendo je uvidel, da je čas da še sam sprejme novi vsemogoči medij. Za pomoč se je obrnil k staremu znancu, ki je za njihov uspešni SNES sistem prispeval zvočni čip , in posledično bil  pripomogel  k uspehu konzole - SONYu .   Play  presledek  Station   Čeravno nihče med vodilnimi pri Sonyu ni imel interesa za vstop v svet gaminga, je njihov znameniti inžinir Ken Kutaragi naskrivaj razvil zvočni čip za SNES , Sony SPC 700 , in odprl vrata sodelovanju med podjetjema. Že leta 1988 je tako projekt pričel in pogodba s Sonyem je bila podpisana za razvoj dodatka za sistem SNES, da bi predvajal tako igre na kasetkah – cartridgih kot tudi na novem CD mediju , imenovanem Super Disc. Sony je bil tokrat kot poslovnež bolj spreten in si je v pogodbi zagotovil večino pravic na nove medije ter na poletnem CESu 1991 predstavil konzolo imenovano Play Station. Leta 2015 »odkrit« prototip naprave :  

  Glavarji Nintenda se niso mogli sprijazniti z njim neugodno pogodbo in so naslednji dan , na presenečenje Sonya, objavili nadaljni razvoj CD dodatka z znanim Philipsom, kar pa se je kasneje izkazalo za nespretno potezo, in vodilo v izdajo kar nekaj nerodnih iger na CD mediju, saj je bil Philips upravičen do rabe znanih Nintendovih franšiz,  ter izidom nič kaj uspešne Philipsove CDI konzole .   Sony , kljub temu da je izdelal še kar nekaj prototipov, se je sodelovanju kmalu odpovedal in vse napore dal v razvoj povsem svoje , nove konzole , ki je Nintendo drago stala tržnega deleža – pa samo presledek je moral umakniti – PlayStation ... večina razvijalcev iger se je bolj ali manj uspešno  obrnila k novem mediju (Sega Saturn l. 94),  medtem ko je Nintendo trmasto vztrajal pri kasetkah in izdal leta 1996 srednje uspešni Nintendo 64 , ki pa je vseeno postregel s kar nekaj inovacijami (analogna goba ) ... vojna je bila tokrat za Sony dobljena , večina pa ime »playstaton« še danes inači z vsako igralno konzolo... tudi zanimivi Nintendov Gamecube ni mogel napraviti vdrtine v strašen uspeh Playstationa 2 , ki je imel že DVD medij in bil sposoben predvajanja filmov ....         Za popravo finančnih posledic nerodnih odločitev je Nintendo porabil precej časa, in še danes stavi na svojo drugačnost in prepoznavnost franšiz , Sony pa narekuje tempo razvoja konzol še danes.... Sega pa je kot prozvajalec hardweara kljub zanimivim rešitvam ( Saturn, Dreamcast ) prizorišče zapustila in se posvetila softwearu. 

Pisec: Renato Klenovšek, več info glede retro konzol : klenoreno@gmail.com